Tine Mena, ki je osvojila Mount Everest pripoveduje, kako ji je Sudarshan Kriya pomagala pri težavah z dihanjem.
Ni osvojila le najvišje gore sveta, temveč je dobila tudi bitko življenja. Prihaja iz zakotne vasice v indijski zvezni državi Arunačal Pradeš. Rodila se je v revni kmečki družini in preden se je lahko povzpela na Everest, je morala Mena v življenju premagati veliko ovir. 25-letnica iz vasi Ešali blizu meje s Kitajsko je kot prva ženska iz severovzhodne Indije, 9. maja 2011 osvojila Mount Everest.
Videti je bilo, da se je vse zarotilo proti njej. Divji veter je na višini 7200 metrov porušil njen šotor in jo prisilil, da je poiskala zatočišče v šotoru druge ekspedicije. Bila je izčrpana. Na večer dneva D se je morala zadovoljiti s polovičnim paketom instant rezancev. Ker je ugasnil njen brezžični telefon, je bila tri dni brez povezave z baznim taborom.
Vendar ji vse to ni moglo do živega. Živela, spala in sanjala je samo še Mount Everest, vse dokler je njen pogum ni pripeljal do nepozabnega ponedeljka, ko je ob 11. uri prispela na vrh. Povedala nam je, da je bilo njeno najmočnejše orožje njena sposobnost, da hitro premaguje ovire in ostane sproščena v težkih okoliščinah.
Pri tem mi je zelo pomagala delavnica Art of Living, ki sem se je udeležila tik preden sem se odpravila na pot. Nanjo so me povabili člani lokalne organizacije Art of Living. Karkoli sem se na njej naučila, mi je prišlo prav. Dihalne tehnike, posebej Sudarshan Kriya so mi pomagale, ko sem lovila sapo, s pomočjo meditacije pa sem ostajala sproščena in hkrati polna energije.« je še dodala.
Posledica vsega je bila jasnost uma, za katero pravi, da je v največji meri pripomogla k njenemu uspehu. »Zaradi meditativnega stanja sem lahko v kritičnih trenutkih sprejela prave odločitve. Moja najtežja odločitev v življenju je bila, ko sem se odločila, da grem naprej kljub tveganim vremenskim razmeram. Slišala sem komentarje ljudi, ki so govorili, da tvegam svoje življenje in življenje svojega šerpe. Sama sem bila pripravljena umreti, toda nenadoma sem pričela razmišljati, kaj bo z družino mojega šerpe, če se bodo uresničile najhujše napovedi.« je pripovedovala.
Ujeta je bila med Scilo in Karibdo. Po eni strani je bila to njena edina priložnost, da uresniči svoje sanje, po drugi strani pa je bila pod vprašajem varnost njenega šerpe. »Nekaj časa sem meditirala in pridobila jasnost uma, na podlagi katere sem sprejela odločitev, da grem naprej.« je še dodala.
TečajArt of Livingji je prav tako vcepil občutek, da bo poskrbljeno zanjo. Povedala je: »Zaradi vere sem lahko naporno plezanje jemala kot zabavo. V resnici sem vse jemala kot zabaven izlet.« Njen mentor Dr Romeo Meetei, ki jo je spremljal do baznega tabora, je smeje dejal: »Do baznega tabora smo plezali samo 6 dni, čeprav pot običajno traja 10 dni. Veliko prednost smo imeli tudi pred podporno ekipo, tako da smo bili na trenutke brez vsake podpore.«
Tudi on je povedal, da mu je Sudarshan Kriya pomagala v trenutkih preizkušenj. »Tehnike Art of Living so mi resnično pomagale, da me ni pograbila panika, ko smo izgubili stik z Meno in v času, ko je tri dni veljala za pogrešano. Vsi v baznem taboru so obupano pričakovali slabe novice, jaz pa sem uspel ohraniti mir. Tehnike so nama pomagale ohranjati energijo. Velika razlika je bila, ker sva z Meno redno delala vaje. Na določeni višini je bilo res težko dihati v različnih ritmih, a potrudila sva se, kolikor je šlo.« je še dodal.
Tudi sedem mesecev po zmagoslavnem vzponu, še vedno prisegata na Sudarshan Kriyo in redno delata vaje. Avtor je ta intervju opravil na enem od nadaljevalnih srečanj, ki sta se ga udeležila.
